Sprva o skulpturi nisem vedela ničesar. Kot otrok sem precej rada risala, a moje izražanje je bilo do nedavnega le v 2D formah.

Govorila nisem veliko. Kadar sem bila jezna, žalostna ali neverjetno srečna, sem vzela papir ali platno in to prenesla nanj. Včasih z besedami, včasih z jasnimi risbami in slikami.

A tako kot se v skladu z odraščanjem vse zaplete, so se tudi izpod mojih rok začele rojevati vse bolj zapletene podobe. Podobe, ki se jih ni več dalo tako jasno razbrati.

Izražati se poskušam v najrazličnejših materialih, ki jih z navdušenjem raziskujem pri svojih delih.
Stik z glino in kasneje s steklom mi je odprl nova obzorja. Zdaj lahko zagotovo trdim, da sem očarana nad skrivnostmi, raznolikostmi in možnostmi, ki jih omogočata.

Ob stiku z materialom uživam in odkrivam nove svetove. Svoje svetove. V njih je dovoljeno vse. Vse, kar si zamislim in zaželim. Naredim lahko, kar hočem. Odpirajo se mi vedno nove dimenzije, ki jih neskončno rada raziskujem in v katerih se precej dobro znajdem. Ukvarjam se s svojimi mislimi, čustvi, razmišljanjem, videnjem ter dojemanjem sebe in drugih. S spomini, odnosi, notranjimi boji in razkoraki, z vsemi dobrimi in slabimi izkušnjami.

Mnogokrat se obračam k naravi. Ta me pomirja in iz nje črpam ideje. Največ navdiha mi daje voda. Tako njeno mirno valovanje kakor tudi njena strašna rušilna moč. Začutim predanost in ponižnost. Ob sprehodih v naravi se sprostim, odplavam, izginem iz tega sveta. Odpre se moja domišljija brez konca. Iščem forme, povezujem oblike, opazujem in razmišljam. Tu najdem svoj mir in navdih. Tu sem doma.